Trnič nekoč

Trniče so izpričano izdelovali predvsem v 19. in v začetku 20. stoletja. Glede izvora lahko na osnovi primerjav sklepamo, da gre za arhaično pojavno obliko iz časa staroselskih antičnih kultur, ko so podobne okrogle sirčke "ture" namenjali rajnkim. Etimološke študije so pokazale podobnosti in izvore v latinščini ter furlanskih govorih, po čemer lahko sklepamo na izvor iz predslovanskega časa. (Vir: Anja Jerin, 2013, Muzej za etnološko dediščino)

Trniče so izdelovali v parih, saj s svojo obliko ponazarjajo ženske prsi. Po izročilu naj bi jih podarjali fantje dekletom; ponje so fantje hodili na planino, saj so do druge svetovne vojne pasli starejši, za delo manj uporabni pastirji.

velika planina02 alenka hribar

Pastirji so trniče izdelovali tako, da so iz skute, narejene iz ogretega kislega mleka, ki so mu dodali smetano, najprej oblikovali kepe in jih delno osušili na listih šisernika. Nekoliko osušene so dokončno oblikovali in vanje odtisnili pisave, lesene deščice z negativno izrezljanimi vzorci. Oblikovane trniče so zložili na skodlo nad odprtim ognjiščem, da so se prekadili, pri čemer so porumeneli. Velikoplaninske bajte so imele odprta ognjišča, kjer se je dim prosto kadil po prostoru.

V tridesetih letih prejšnjega stoletja so bajte v zimskem času začeli najemati najemniki iz Kamnika in Ljubljane, bajtarji, ki so namesto ognjišč v pastirskih bajtah začeli vgrajevati štedilnike. Za prekajevanje trničev je bilo zato vedno manj možnosti. Po drugi svetovni vojni je takšno možnost ohranila samo še Preskarjeva bajta, ki je imela edina odprto ognjišče.

Pastirji so trniče postopno nehali izdelovati, znanje pa se je preko posameznikov ohranilo. Prav tako so se ohranile številne »pisave«, s katerimi so trniče okraševali.

V času po drugi svetovni vojni so trniče postopno prenehali uporabljati v prehrani, sčasoma pa so dobili širši pomen kot darilo: niso več izražali le naklonjenosti ljubljeni osebi, temveč so kot spomin na planino začeli dobivati tudi vlogo darila, s tem pa so dobili lastnosti spominka. (Vir: Dr. Marija Klobčar, www.kamnik-tourism.si)

Trniče po tradicionalni recepturi izdeluje Rezka Mali iz Godiča. V mladosti jo je postopka izdelave naučila Zefka Humar, pastirica z Gojške planine. Za sir trnič je dobila že številna priznanja, med drugim priznanje Obrtne zbornice Slovenije in oznako Art&Craft Slovenija. Postopek izdelave enkrat letno prikazuje na delavnici izdelovanja trničev, ki poteka pred Preskarjevim muzejem na Veliki Planini.

 

Simbolika

V preteklosti so trniči poleg prehranjevalnega imeli tudi ritualno simbolni pomen. Pastirji so jih izdelovali poleti na planini. Vsak pastir je bil prepoznaven po vzorcu svoje "pisave", pri čemer se je kazala tudi ljudska likovna ustvarjalnost. Velikoplaninski pastirji so trniče sušili v (posvečenem) bukovem dimu, nad ognjiščem na polici, ki je bilo po davnih verovanjih mesto duhov rajnkih. S trniči so obdarovali svoje bližnje.

trnic v vrsti

Jeseni ob koncu paše so jih pastirji podarjali ženam in dekletom kot dokaz ljubezni in zvestobe, lahko tudi obljube zakona. Par okrašenih trničev z značilno obliko z zaključnimi okroglinami naj bi predstavljal podobo ženskih prsi kot simbola plodnosti. Število trničev je bilo vedno parno – po dve kepi sta bili okrašeni z enakimi ornamenti. Pastirji so en trnič obdržali, drugega pa podarili svojim izvoljenkam, ki so sirčke hranile tudi več let. Če je obdarovanka sir sprejela, je s tem pristala na pastirjevo dvorjenje. S trniči so obdarovali tudi svoje bližnje.

Podobnost drugod

Okraševanje raznovrstnih sirov je v starejših obdobjih zgodovinskega razvoja dokumentirano tudi na drugih geografskih območjih. Na območju Savinjskih Alp so konec 19. stoletja izdelovali trničem podobne okrašene sire "glaviče", na bohinjskih planinah pa "ožemčke", ki so jih krasili z razbeljenim železom. Na avstrijskem Koroškem so se taki siri imenovali "Käsmachet", v Istri pa "šipki". V severovzhodni Sloveniji izdelujejo "sireke", pikantne stožce iz skute z začimbami. Darilne sirne hlebčke, pogosto konzervirane v dimu, poznajo tudi na drugih značilnih pastirskih območjih v Evropi, še zlasti na območju Tater na Poljskem in Slovaškem ("oštiepky" itd.). (Vir: Anja Jerin, 2013, Muzej za etnološko dediščino)