Od kar imamo psa, priznam, da smo vedno več po hribih in planinskih poteh, saj tudi pes potrebuje več gibanja in iskren povedano, tudi nam čisto nič ne škodi.

Tako smo se en vikend odpravili na pohod na slap Boka, saj smo a že kar nekaj časa planirali, da bi šli, pa preprosto ni zneslo s časom ali pa z vremenom. Tako pa končno je prišel tudi ta na vrsti, čeprav je minilo že precej časa, pa sva ga ujela jeseni, ko ima večji pretok vode. Čeprav je slap Boka viden že iz ceste in ima prvo točko do razgledališča komaj petnajst minut hoje, sva šla naprej navzgor, saj sva si želela priti na točko nad slapom. Sicer je bila sama pot bolj strma, je pa bil razgled toliko lepši. Tudi najin kosmatinec, je bil glede pohoda zelo priden in vzdržljiv, da nismo imeli kakšnih problemov, kako priti z njim na vrh. Morda sva ga mogla dvakrat dvignit ampak je bil manjše rasti, zato to ni bil noben problem.

Med potjo, sva zasledila informativno tablo, ki je opisovala zgodbo, kako je slap Boka nastal. Opisoval je kako sta šla dva nabirati gobe in sta potrkala na vrata majhne hišice ter prosila za jesti. Vrata jima je odprla žena, ki ju je nahranila, a vendar je med tem ko sta jedla, ona brusila sekiro, saj ju je hotela ubiti. Tako pa je Pobič to hitro sprevidel in se skril za vrati, ter ko je žena stopila not, jo udaril s palico in pokončal s sekiro ki jo je imela v roki. Tako naj bi slap Boka predstavljal njeno kri, ki se je ulila in spremenila v slap.

Morem reči, da se mi je zdela zgodba nekoliko nenavadna in malce srhljiva, saj sem do sedaj kakršnekoli zgodbe in mite brala bolj o škratih in palčkih, ter pošastih, ki so bile na koncu premagane. A ne glede na zgodbo, je bil slap zelo lep.