Moj sin je treninge košarke zelo pogrešal v času koronakrize. Ko bi saj bila šola, tako pa so otroci bili ves čas samo doma, niso se smeli družiti in tako dalje. Seveda je to bil šok zanje, kar naenkrat samo doma pred ekrani, to je bilo noro. Končno so se le odprle šole, da so se dijaki vrnili v šole. Moj sin se je veselil, da bo lahko šel ponovno v šolo, prav zaradi dogajanja. Manjkali so mu ljudje, manjkalo mu je druženje.

Kako vesel je prišel en dan domov in povedal, da se mu ponovno začnejo treningi košarke. Sama sem bila ravno tako srečna zanj, kajti navajen je bil, da je trikrat na teden hodil na košarko. Prvič, ko je imel košarko, sem ga šla gledat. Bila sem presenečena, kako jih je trener sprejel. Tudi on je bil vesel treningov. Ko sem malo opazovala trening, sem videla, da je dal več pozornosti na kondicijske treninge, kot pa na vse ostalo. Kot da je videl, da sedaj potrebujejo to, da pridobijo nazaj tisto kondicijo, ki so jo izgubili v času korone. 

To je res noro, kaj se sedaj dogaja, že sama sem videla, da je moj sin pridobil nekaj kilogramov, vesela sem bila zanj, ker je tudi veliko zrasel, tako da sem še vedela, da je v mejah normale. Sedaj mu bom končno lahko dala brez slabe vesti, kašno čokoladico, ker vem, da porabi dovolj energije čez dan, da si jo lahko privošči. 

Samo ti treningi mojemu sinu omogočajo ohranjati kondicijo in jaz sem ponosna nanj, ker vidim, da mu treningi niso naporni, ampak, da v njih uživa. Naj bo še naprej tako.